Splošna vzroka za ta paradoks sta strukturna in izhajata iz dolgoročnih procesov. Javna debata je zdaj že popolnoma odrezana od teoretske produkcije ‐ hkrati pa jo monopolno obvladujejo politične stranke, z občasnimi katoliškimi ali kultur-fašističnimi dodatki. Brž ko se je reformatorjem posrečilo, da so razpravo o reformah zaprli v ideološko obzorje, niso imeli več nasprotnika: katoliška cerkev je reforme podprla, kulturniška birokracija se je potuhnila, računajoč na kupčije pod mizo ‐ parlamentarna opozicija pa je ostala brez besedila.