Žal je čas po polnoči, ko smo odrasli večinoma doma, v lokalih, ki so tako polni mladih, da odrasli niti nočemo vstopiti, edini čas in kraj, kjer imajo mladi mir pred nami, pred našimi problemi, našimi očitki in bedastimi pripombami. Včasih so mladi obvladovali ulice, zdaj jih obvladujemo mi z avti. Kam naj se mlad človek skrije pred izživljanjem odraslih, zamorjenih zaradi neizživetega življenja, če ne v svet računalnikov, za katere je večina odraslih zaenkrat nedojemljiva, in v lokale po polnoči, ki so edini kraj, kjer jih ni?