Globoko v sebi čutim odpor do pošiljanja kogar koli v to očitno klavnico, kjer elitne tuje čete preživijo le tako, da ostajajo zaprte v popolnoma izoliranih taborih, pa vendarle njihovi ljudje tam umirajo, toda če se že kje pojavimo, ker se je tako odločila vlada, ne da bi komur koli ‐ morda še sebi ne ‐ razložila, kaj bi želela s tem doseči, potem bi to moralo biti dejanje ponosa. Mala država, za nekatere državica, bi se morala znati postaviti! Zgolj štirje inštruktorji, ki bodo, predvidevam, imeli ukaz čim bolj poredko zapuščati strogo varovani tabor?