Večji del koncertov so imeli utrujeni filharmoniki ‐ koncert vsak večer v drugem mestu, vožnja z avtobusom ‐ v manjših ameriških mestih, ki pa so jih osupnila z velikimi (do zadnjega kotička napolnjenimi) dvoranami in odličnimi koncertnimi klavirji. Dirigent mi je pripovedoval o mučnem pregovarjanju glede Gallusove dvorane, o kateri so se glasbeniki brezplodno pogajali s političnim vrhom, ki je odločal o tem.
Za dvorano so politiki z največjo težavo odobrili prostor za 1300 in še nekaj sedežev.