»Oprostite, samo minutko,« mi je še uspelo izdahniti, kajti neznosna zatohlost Kiemove mračne kleti, prizorišča pasjega seciranja, me je prisilila v dir na plano, po zaloge svežega zraka. A počutil sem se, kot bi stopil z dežja pod kap, ko sem med lovljenjem sape tudi zunaj zaznal nenavaden vonj po prežgani substanci in zagledal mladenko, kajpak spet v Kiemovi službi, ki je ob ognju z žarečimi železnimi palicami smodila dlako z množice odsekanih pasjih tac.