Že pred leti me je prvič prešinilo, da moram najprej vprašati sebe, ali si nekega objema želim, ali ga lahko stoično prenesem, ali pa sploh ne. Pa če je to stokrat utečena navada na raznih plesih smeti, sprejemih, odprtjih razstav, gledaliških premierah, banketih ‐ takrat sem dokončno sklenila, da je tega izraza naklonjenosti škoda in da si ga ne pustim razvrednotiti s splošnim objemanjem vsevprek, kar tako v tri dni.
Kdor tega ne prenaša najbolje, si je seveda sam kriv.