Nemščino sem v hipu spet pozabil ‐ ne kot Puškin, ki je od najzgodnejših dni do konca življenja enako dobro govoril rusko in francosko ‐ in se je spet moral naučiti v deških letih, obkrožen samo z njo (v šoli) ali z ruščino(na cesti). Pozneje je prišla na vrsto tudi ruščina, šele precej pozneje, vendar z vso silo, pa angleščina.
O tem govorim zato, ker vsak jezik, s katerim ste se prisiljeni soočiti, ker bi sicer ostali osamljeni in nerazumljivi, da ne rečem tudi nepotrebni, zahteva svojo ceno.