Manj razvite države EU, ki so upravičene do pristopa do kohezijskih sredstev, so pač presodile, da bodo pri teh razpisih težje prišle do sredstev za lizbonsko strategijo, zato so v pogajanjih dajale prednost kohezijskim sredstvom. V Sloveniji je šlo razmišljanje v tejle smeri: če imamo soliden obseg sredstev v »kohezijski ovojnici«, lahko precej tega denarja usmerimo v doseganje lizbonskih ciljev.
Druga skupina držav, ki so jo sestavljale neto plačnice v proračun EU, je prav tako imela prioriteto, ki je bila pomembnejša od lizbonske strategije.