Krog je tako sklenjen. Na eni strani sedijo predstavniki največje verske skupnosti, ki zagovarjajo tezo, da so vse verske skupnosti enakopravne, vendar ne enake, da imajo »tiste, ki so večje, tudi večje potrebe«, na drugi strani pa je predstavnik vlade, ustavni pravnik, ki je mnenja, da je ločitev cerkve od države v Sloveniji včasih razumljena preveč rigorozno, da so verske skupnosti same po sebi obče koristne in da je posledično naloga države, da jim pomaga. Pa četudi ima največja verska skupnost v Sloveniji dovolj premoženja, da bi lahko »obče koristne« dejavnosti financirala sama.