Toda reči pri Bushu niso nikoli tako hude, da ne bi mogle biti še hujše. Bush ni le priznal, da je odobril tajno in sistematično prisluškovanje Američanom, ni le napovedal, da bo to počel, dokler bo predsednik, in ni le za neodgovorne razglasil tiste, ki so razkrili, da je odobril prisluškovanje (hej, zdaj pa sovražnik ve, da prisluškujem Američanom! svinje, sovražniku »nudite pomoč in uteho«!), ampak je prisluškovanje tudi javno branil in hvalil ‐ hja, prisluškovanje Američanom je prikazoval kot nekaj dobrega, koristnega, nujnega, kot vrhunec demokracije. Kot rečeno: če ne prisluškuje Američanom, jih ne more zaščititi pred al-Kajdo!