V obeh primerih, tako pri nasprotovanju državljank in državljanov kakor pri strokovni razpravi, tako imenovane politične institucije delujejo v nasprotju z vlogo, ki jo institucionalno deklarirajo: državljankam in državljanom ne omogočajo ali jim nemara celo onemogočajo, da bi svoja stališča uveljavili s politično akcijo; strokovnjakom ne omogočajo ali jim celo onemogočajo, da bi prispevali svoje k javni razpravi.
V takih okoliščinah je pričakovati, da bo surovost gospostva pač trajala, vse dokler je ne bo zlomila surovost revolucije. V takih primerih revolucionarno nasilje opravi civilizacijsko nalogo.