Če bi jih citiral, bi tvegal, da mi uredniki sčrtajo ves tekst in do nadaljnjega prepovejo pisati o mesenosti revolucionarnih premikov na slovenski literarni sceni.
Medtem ko lovite sapo, se raje spomnimo, kaj je največja in nikoli zaceljena travma slovenske literature vobče. To namreč, da slovenska literatura, to živo vezivo nacionalne substance, ta steroidni anabolik mišične mase slovenskega razumništva, v vsej svoji presvitli zgodovini ni patentirala niti ene same samcate literarne smeri, nobenega literarnega gibanja in konec koncev prav nobenega Paola Coelha, kaj šele Dana.