Nato je izmeril, katero roko uporabljajo, in sicer z raziskovalnim orodjem, znanim kot edinburški popis ročnosti. Zaradi dognanj Witelsonove je pričakoval, da bo pri godalih nadpovprečno veliko levičarjev ‐ saj morata biti pri njih levica in desnica zelo usklajeni -, ker večji prečnik pripomore k boljšemu sporazumevanju med obema možganskima hemisferama. Obratno pa naj bi bilo pri glasbenikih na tolkalih in klaviaturah; ker morata levica in desnica pogosto igrati neodvisno druga do druge, je v tem primeru boljši manjši prečnik, zaradi katerega je manjša tudi interferenca med obema hemisferama.