Slovenskemu filmu torej pomaga, če ni del nacionalnega kulturnega programa, kar potrjuje tudi Slepilo, drugi najbolj gledani slovenski film leta 2005 ‐ videlo ga je že skoraj 20.000 gledalcev. Točno, tudi Slepilo je bilo nizkobudžetno, še bolje, nebudžetno, posneto iz rok-v-usta, gverilsko, brez državnih subvencij, brez podpore Slovenskega filmskega sklada.
Kako to, da je Slepilo ‐ film o dnu, ob katerega trčijo mariborski džankiji ‐ dobilo noge?