Ali pa Zadnje večerje. In če smo že pri poeziji: nekaj poetične ironije je v tem, da je bil letos med slovenskimi filmi najbolj gledan Tu pa tam, film o štirih kranjskih zabušantih, ki si sposodijo 100.000 mark, jih izgubijo in ponovno najdejo, potemtakem slovenski film, ki ga na lanski Festival slovenskega filma niso hoteli vključiti ‐ film očitno ni bil dovolj »tipično slovenski«, da bi se kvalificiral v nacionalni hram slovenskega filma. Le zakaj?