Čeprav je vse številne knjige napisala v španščini, ki se jo je mimogrede naučila na poti z ladjo iz Evrope v Južno Ameriko in jo tudi izključno uporabljala v strokovnih pogovorih, pa je s tistimi redkimi, ki so jo v zadnjih letih obiskali, po vsem tem dolgem molku živahno začebljala v izredno lepi in čisti slovenščini. Poleg tega je presenečala celo s tako izraženo narodno zavestjo, kakršna se je v naših dušah že davno posušila. Njena asistentka namreč pripoveduje o nekem rahlo mučnem dogodku, ki se je primeril ob obisku neke znane avstrijske profesorice v »njenem« muzeju kmalu po naši osamosvojitvi.