Od tam se je nekako zmazala na Koroško, pozneje je v Lienzu poučevala na slovenski taboriščni gimnaziji, potem je spet nekaj motovilila po Rimu, skušala oditi v misijon na Kitajsko, a se končno leta 1947 znašla v. Toda buenosaireška skupnost se ji je zazdela preveč zaprta in znanosti nenaklonjena. (Kasneje, ko je bila tja povabljena že iz Paragvaja na neko predavanje, je v razočaranju celo izjavila, da so naši tamkajšnji emigranti in njih potomci topi, nezainteresirani in ignorantski.)