Sem sodi tudi govorjenje v neznanih jezikih (»No, tisti ki je len za jezike, mu Satan tu drži dobro oporo, a mu je ne bi priporočil.«), spreminjanje fiziognomije in glasu pa seveda tudi besnost v navzočnosti svetega.
Med razlago teh teoretičnih izhodišč so začeli nekateri od navzočih pomenljivo drezati drug drugega, češ ‐ ja, saj to je pa tako kot v primeru strica ali Sodarjeve mame. Kakega je ondan sorodnik nemara nagovoril s prenarejenim, demonskim glasom, spet kdo drug je moral bržčas negovati mačko, ki je kar nenadoma dobila drisko.