V bistvu sem si vnaprej težko predstavljal, kaj lahko pričakujem. Moji poganski domišljiji na hollywoodski pogon je uspelo, da mi je servirala samo podobo neke vrste pobožnega Crocodila Dundeeja, ki vihti križ kot mačeto in sveto vodo, a sem vizijo zgledno zgrožen poslal nazaj v črno brezno demonskega šepeta. Resničnost je bila kot ponavadi nekoliko bolj prozaična: je postaven in blago pogrkujoč možak v najboljših letih, zagorel in plešast, odet v snežno belo srajco in siv jopič ter vihteč ravno dovolj karizme, da je znal vedno znova vešče degažirati navdušenje nabito polne dvoranice zaupljivih ovčic.