V krog osemnajstih gledalcev, ki jih je na predstavo povabila Unmikova pisarna za pogrešane osebe in sodno medicino, sta stopili igralki. Mati, ki je v vojni izgubila nič krivega sina, in hči, ki bi rada odšla v Beograd ‐ dilema, ali naj hči zapusti zaradi sinove smrti prizadeto mater, se je gledalcev le rahlo dotaknila; vsi njihovi preživeli otroci so doma, ker nimajo denarja za študij ‐, a ker sta bili igralki prepričljivi, so starejše ženske planile v jok, moški so se topo zagledali v tla ... V drugi sceni je voznik tovornjaka povedal materi, da je njen sin živ, da je v tujini in da lahko pomaga, seveda za denar, pri njegovi vrnitvi.