Vse se je začelo, ko so se na tržaških ulicah in trgih pojavili živo rdeči plakati in vabili na koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora, ki nosi ime po narodnem heroju. Morda dvojezičnih napisov nihče še opazil ne bi, če se ne bi pri zboru odločili, da nastop napovedo s črno-belo fotografijo tržaškega fotoreporterja, ki je 3. maja 1945 na tržaškem Velikem trgu (danes tudi Piazza Unità d’Italia) v objektiv ujel veselo druščino partizank in partizanov. To je bilo za nekatere desničarske kroge preveč ‐ tudi šestdeset let pozneje so očitno partizani sredi nezaželeni.