Ko je leta 1989 Odbor za varstvo človekovih pravic začel s svojo zunanjepolitično aktivnostjo ‐ zlasti sogovornike na zahodu je bilo potrebno seznaniti z dogajanji v Sloveniji in SFRJ ‐, je bil prav eden tistih, ki so odprli največ vrat v tujini. Odveč bi bilo razlagati, da je bil med ustanovnimi člani Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Bolj zanimivo je, da je imel kot teoretik to nenavadno lastnost, da je nastopal z zelo praktičnimi sugestijami.