Politična tveganja so namreč za vlado in SDS večja od ekonomskih koristi, ki jih v naslednjih letih do volitev prinaša reformni paket. V bistvu bi opozicija morala predvsem postavljati socialna vprašanja in odpirati ekonomsko alternativo na razvojni strani reformne enačbe. Hkrati pa bo posebno LDS morala poseči po Prodijevih metodah neposrednega političnega dela na terenu, če se želi politično zmagovati.