Osebek glagola »dati« je tako denimo vedno tisti, ki govori, pa naj dejansko daje ali ne. Brez obrazil bi stavek, kot je »deček deklica poljubiti« lahko pomenil, da je deček poljubil deklico ali pa, da je bilo obratno. S stalnim besednim vrstnim redom, kot ga poznajo beduini, ni dvoumnosti.