A v beduinskem znakovnem jeziku so znaki preprostejši, glagoli nimajo obrazil, s katerimi bi lažje ločevali osebek in predmet. Osebek glagola »dati« je tako denimo vedno tisti, ki govori, pa naj dejansko daje ali ne. Brez obrazil bi stavek, kot je »deček deklica poljubiti« lahko pomenil, da je deček poljubil deklico ali pa, da je bilo obratno.