Večina znakovnih jezikov ima mnoge znake z obrazili, zaradi katerih je besedni vrstni red prožnejši. A v beduinskem znakovnem jeziku so znaki preprostejši, glagoli nimajo obrazil, s katerimi bi lažje ločevali osebek in predmet. Osebek glagola »dati« je tako denimo vedno tisti, ki govori, pa naj dejansko daje ali ne.