Znak za žensko je bil nekdaj dva prsta, s katerima je govorec povlekel prek čela (najbrž zato, ker so beduinske ženske imele tetovaže na obrazih), danes pa nima več zveze z obrazom.
Sandlerjeva in njeni kolegi so presenečeno ugotovili, da ima beduinski znakovni jezik nekaj posebnosti: tako kot večina jezikov pozna tog besedni vrstni red. V angleščini osebku sledi povedek, nato pride na vrsti predmet.