Vsi dosedanji diskurzi o varnosti (Chiracov leta 2002, Sarkozyjev od takrat dalje) so vodili v številne provokacije in podpihovali stigmatizacijo mladih iz predmestij, katerim bi bila zagotovo bolj potrebna pomoč kot pa vzpostavitev okrepljene represije.
Le in Villiers bi se zaradi razdorov v velikih tradicionalnih strankah in uporniških dogodkov lahko kaj kmalu ponovno prebila v ospredje. Bi bilo to res veliko presenečenje?