Njegove raziskave vinske mušice kažejo, da se genska vitalnost sčasoma izboljša, če eno populacijo razdelimo na več manjših in s tem spodbudimo parjenje med sorodniki. Pri tem je treba paziti, da se vzgoji nekaj generacij potomcev, ki so v sorodu, nato pa jih za nekaj generacij vključimo v večjo populacijo. Če bi to metodo prenesli na živali v ujetništvu, jih ne bi bilo treba seliti iz enega živalskega vrta v drugega, s čimer bi zmanjšali stroške ter živalim prihranili stres ali celo bolezen.