Po prvi svetovni vojni in aneksiji Štajerske h Kraljevini SHS je prvi popis v slovanski kraljevini pokazal ravno nasprotno sliko kot zadnji avstro-ogrski: v Mariboru je bilo 20.000, pa le še 6500, na Ptuju je živelo trikrat več kot, v Celju pa kar osemkrat več. K realnejšemu nacionalnemu opredeljevanju je pripomogla tudi nova kategorizacija: namesto »občevalnega« jezika, ki je tehtnico nagibal v korist gospodarsko-politično prevladujočega naroda, je popis leta 1921 nemštvo priznaval samo po starševskih koreninah. Deloma se je število manjšalo tudi zaradi izseljevanja; to je glavni razlog upadanja števila na Slovenskem v letih 1919‐1945.