Ker se odrasli preveč ukvarjajo s svojimi občutji, otroci pristanejo v izolaciji, čutijo pretvarjanje, postanejo težavni in lahko tudi agresivni, nehajo jesti. Otroka dobronamerno odstranijo, da ne gleda mame, kako se spreminja, in mu nazadnje ne pokažejo umrle, pri tem pa zanemarjajo otrokovo potrebo, da se poslovi od matere. Nenadna smrt je namreč po izkušnjah delujočih v hospicu najhujša.