Vse življenje živimo v prihodnosti ali preteklosti: razmišljamo, kako bomo končali šolanje, odplačali posojilo, se oblekli jutri ... ali razčiščujemo stvari za nazaj ‐ prežvekujemo spomine, iščemo krivce, blažimo bolečine. Le redki znajo živeti v tem, konkretnem, danem trenutku. V hospicu pravijo, da se najpogosteje srečamo s sedanjostjo šele, ko smo že na štiri oči s smrtjo.