Res pa je, da nas je dobesedno v srce zadela podoba rečice Voglajne, ki teče morda kakšnih petdeset ali sto metrov pod županovo hišo. Drek, to je pa res en pravi drek, sva se pridušala z Borutom, ko sva se zastrmela v rjavo mlakužo, po kateri so kar brbotale umazano bele pene, voda pa je s seboj venomer prenašala za moško pest velike rjavkaste mehkobne, za katere bi človek še najprej pomislil, da so enostavno kar človeško govno. Nemalo sva sočustvovala z neko račko, ki je prebivala tam v obrežnem ščavju, vendar sem se kasneje spomnil, da so race packaste ptice in da jedo tudi drek.