Igralec mora z neverjetno izostrenim sluhom razbrati, s katere strani zaslona se sliši topot škornjev/hrup alarma/demonsko hropenje, in potem v tisto smer recimo poslati raketo, pri tem pa seveda prav tako skrbno kot v izvirniku paziti na zalogo streliva za razna krepela in elaborirane samokrese. Čeprav sem se pošteno skoncentriral, nisem zares razumel, kako je mali pogumni pred mano zmožen s tako stopnjo samozavesti in natančnosti pošiljati uničujoče projektile natanko tja, kamor jih je bilo treba pošiljati. Čeprav odkar vem zase, živim skoraj izključno za fantazijske svetove, sem tokrat precej zbegano buljil v temni zaslon.