Kot mi je povedal , profesor računalništva na ljubljanskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino, med slepimi mladimi zelo redko najdemo koga, ki igre sploh igra. Velik, nedvomno največji razlog za to bi bila prohibitivno zasoljena cena hardvera, ki tovrstno programje omogoča: že samo Braillova vrstica ‐ torej poseben pripomoček, ki uporabniku omogoča konverzijo na zaslonu izpisanega besedila v pisavo za slepe ‐ stane od milijona navzgor.
Eden redkih, čigar strast do elektronske zabave je bila dovolj močna, da je sčasoma vendarle premagala tovrstne omejitve, je Rok, ki sem ga obiskal med glavnim popoldanskim odmorom na gimnaziji v Želimljah.