Nasploh pravi, da ga najbolj veselijo tiste, ki operirajo s čimvečjo knjižnico naključnih spremenljivk in jih je torej v veselje spet in spet preigravati. Vsebina se mu zdi neprimerno pomembnejša kot forma: pravi, da bo tisočkrat raje odpustil neoptimalne zvočne efekte kot kak izpuščen ključni element ali slabo domišljen vmesnik. Po njegovem mnenju je igričarska scena za slepe danes nekje tam, kjer je bila mainstreamovska industrija sredi osemdesetih.