Vsako soočenje dveh časovnih dimenzij ali pa dveh percepcij časa je videti kot vojna, ki za sabo pusti pokopališče, zato so korejski filmi bolj mračni in bolj nostalgični od hongkonških in zato junaki korejskih filmov vedno izgledajo kot melanholični mesečniki brez strasti, kot kolateralna škoda zgodovine, kot izgubljena generacija zgodovine. Jasno, Džong Il teh filmov ne vrti. A po drugi strani, tudi filmov, ki jih je posnel Shin, ne vrti ‐ Shin mu je leta 1986 pobegnil.