Džong Il je bil mož z vizijo. In ker je že njegov oče rekel, da je film orožje, brez katerega ni revolucije, je tudi sam pričakoval, da bodo severnokorejski režiserji film prelevili v orožje, kar pa se ni zgodilo ‐ filmi so bili tako slabi, da je kapitalistični svet še naprej hladno ignoriral dosežke južnokorejskega socializma. Še več, filmi so bili tako kilavi, da je začel Džong Il raje koketirati z orožjem za množično uničevanje, ki se mu je zdelo boljše orožje od filma.