Kar se tiče življenja navadnih ljudi, Džafarijeva vlada zanje ni naredila veliko. Večina Iračanov ima nekoliko več čiste vode in elektrike kot v času Sadama, ko so državo težile sankcije, a niti prvega niti drugega nima dovolj. Težko je dobiti službo, tveganje, da izgubijo življenje v strelskem napadu ali samomorilskem napadu, pa je tolikšno, da se zvečer ulice izpraznijo.