V prvo sodijo “nadomestila”, ki naj bi jih zagotovili s preurejanjem socialnih podpor s pomočjo centralne evidence pravic iz javnih sredstev. V drugi so obljube, ki so neskladne z liberalistično ideologijo reformatorjev, saj se na primer administrativna zamrznitev neto plač (to naj bi bila specifičnost slovenske uvedbe enotne davčne stopnje) in participacija delavcev pri dobičku ne zdita ravno preveč skladni s prožnim trgom dela in “pravim” kapitalizmom. V tretjo skupino “nadomestil” sodi kar svetla bodočnost, ki naj bi jo zagotovile reforme.