Pred dvajsetimi leti je vsekakor veljalo tisto, kar je iskreno izrazil predsednik Evropske komisije Delors, ko je vprašal, ali je Turčija (četudi sekularna, ne le čisto islamska) lahko v »našem krščanskem klubu«. Potem je ta krščanski klub medse sprejel največji del vzhodne Evrope, brez Ukrajine in Rusije (tudi evroazijske države kot Turčija!), pripravlja pa se sprejeti tudi Balkan (čez nekaj časa).
Za naše domače Evropejce je bilo mučno že samo spoznanje, da nas »Evropa« zelo dolgo ni imela zares za Evropo, sedaj pa se tudi nam, ko smo končno Evropa, ni lahko sprijazniti s tem, da bomo morali sprejeti vsaj še tiste ostanke na vzhodu.