V ospredju je kajpada lažna dilema, da povečanje konkurenčnosti pomeni zmanjšanje socialnih pravic in oženje socialne države. Paradoks je v tem, da navidezni zagovorniki socialne države dejansko zavračajo reformne spremembe in zamenjujejo kratkoročne nevarnosti na račun dolgoročnih priložnosti. EU že vrsto let navidezno brani svoj edinstveni socialni model na račun svoje globalne konkurenčnosti.