EU želi od leta 2000 postati »najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu«, čeprav že osem let vsi govorijo predvsem o vzdržnosti evropske socialne države (vseevropski projekt EXPRO ‐ Social Exclusion and Social Protection, 1998). V ospredju je kajpada lažna dilema, da povečanje konkurenčnosti pomeni zmanjšanje socialnih pravic in oženje socialne države. Paradoks je v tem, da navidezni zagovorniki socialne države dejansko zavračajo reformne spremembe in zamenjujejo kratkoročne nevarnosti na račun dolgoročnih priložnosti.