Kljub temu je bil za umiritev žogice potreben telefonski klic ameriške zunanje ministrice Condoleezze Rice ciprskemu predsedniku (ki je zagotovil, da Ciper ne bo prosil za članstvo v Natu) in turškemu premieru (samo brez panike). To, da je bilo treba za pomoč poklicati Američane, ki so jim komaj pred mesecem dni zabrusili, naj se ne vmešavajo v pogovore med unijo in Turčijo, ni ravno dokaz, da je unija sposobna rešiti ciprsko zagonetko brez pomoči z druge strani Atlantskega oceana.
Nazadnje pa mora Turčija na svoje članstvo pripraviti tudi evropsko javnost.