Obe strani sta zadovoljni, obe vladi sta v domači javnosti ob domala konsenzualni podpori politike in medijev pokazali odločnost braniti nacionalne interese in tako okrepili svoj notranjepolitični položaj. Ustvarjene so razmere, ko je vsak bilateralni dogovor praktično nemogoč.
V času, ko smo v hrvaškem saboru slišali prevladujoče glasove, ki so se zavzemali za razrešitev spora na arbitraži ali sodišču, smo iz državnega zbora lahko brez reakcij ali distanciranja slišali besede o domačih izdajalcih, o Reki, ki jo je treba zasesti, in celi Istri, ki da ni hrvaška, pač pa slovenska.