Ob cestišču so se pokazali prvi domači prometni znaki s poskočno srnjadjo, bukov in hrastov gozd se je kot na Kočevskem počasi pripravljal na zimo in po vzpenjajočih se ovinkih osrednjih Pirenejev smo se končno pripeljali v odročno vasico Arbas. Že po prvem švenku po okolici je bilo jasno, da so neskončni gozdovi hribovja med Atlantikom in Sredozemljem povsem primeren življenjski prostor za naše kosmatince. Težave bo pri medvedjem izvozu lahko torej povzročal samo človek.