Ko smo za sabo pustili italijansko-francosko obalo in mediteranski vetrič, so se po približno petnajstih urah vožnje tam nekje v okolici Toulousa počasi začeli nizati obronki, podobni notranjskemu ali gorenjskemu podeželju. Ob cestišču so se pokazali prvi domači prometni znaki s poskočno srnjadjo, bukov in hrastov gozd se je kot na Kočevskem počasi pripravljal na zimo in po vzpenjajočih se ovinkih osrednjih Pirenejev smo se končno pripeljali v odročno vasico Arbas. Že po prvem švenku po okolici je bilo jasno, da so neskončni gozdovi hribovja med Atlantikom in Sredozemljem povsem primeren življenjski prostor za naše kosmatince.