Vsa čudaška pogodbena razmerja dokazujejo preprosto političnoekonomsko logiko. Obema kupcema morajo omogočiti poceni in čim učinkovitejši prevzem Mercatorja, politična cena za ekonomske usluge pa bo kasnejša zamenjava uprave in z veliko verjetnostjo nove lastniške transakcije za širjenje političnega vpliva v podjetjih. Rdeča nit celotne pogodbe je fazno pridobivanje lastniških pravic z neposrednim nakupom in, kar je še bolj perfidno, s postopnim odkupom dokapitalizacijskih delnic.