Ena izvira iz »komunističnega in socialističnega enoumja«, druga pa je odprta in demokratična. Morda se škofje ne motijo, ko pravijo, da javni mediji niso dobri, da jim manjka kritična refleksija, gotovo pa je prevelika posplošitev trditev, da so za to krivi nekdanji komunistični sistem in njegovi nasledniki. Takšno, žaljivo manihejsko razločevanje med komunisti in demokrati je mnenjski totalitarizem, nekaj, česar si odprta in živa religiozna skupnost ne bi smela privoščiti, razen če jo pri agitiranju ne vodijo politični interesi.