Potrebovali so Katrino, da so kriknili, privili Busha in našli svoj “pravi jaz”. Medtem ko so bušiji zagotavljali, da je pomoč že tam, so mediji povsem jasno in razločno kazali, da pomoči še vedno ni, s čimer so lepo poudarili smrtonosni prepad med retoriko Busheve administracije in realnostjo. Bolje rečeno: s tem so lepo poudarili Bushevo nesposobnost in pogubne posledice njegove arogantne politike.